Ko se dotakne tesnoba, telo tiho spregovori
Besedilo obravnava izkušnjo anksioznosti. Če med branjem občutite nelagodje, se lahko za trenutek ustavite. Usmerite pozornost v prostor okoli sebe. V svoj dih. In se počasi vrnite k sebi.
Komaj sem zaspala, že me prebudi zoprn zvok alarma. Obupana se zavem, da je ura 6.15, kar pomeni, da smo zaspali. V prsih me stisne, ker se je dan začel v še večjem tempu kot ponavadi.
Utrujena se odvlečem do kopalnice. Otroka, Lev (2) in Minea (8), še spita. Za trenutek jima zavidam brezskrben izraz na obrazu. Toda ne traja dolgo.
»Zbudita se!«, skoraj zabrundam. Rahlo ju stresem.
»Zamujamo, mudi se!«
Za dve sekundi odpreta oči, se skremžita in jih ponovno zapreta.
Na hitro se uredim. Umijem obraz. Ličenje izpustim. Pristavim vodo za kavo, ki jo kasneje, med oblačenjem otrok, že skoraj hladno zlijem vase. Obliva me vročina. Mrzlično iščem najlonke. V tretjem poskusu mi uspe najti ene, ki jih lahko potegnem čez stegna, ne da bi se strgale.
Ko stopimo iz bloka, lije kot iz škafa. Otroka se navdušeno zapodita proti prvi luži.
»Ne, Minea!« izmučeno kriknem.
Seveda je prepozno. Lev ima že mokre superge. Občutek imam, da se svet zgrinja name. Celo noč sem bedela. Premlevala sem, kako bom »zvozila« mesec. Sama sem. Za vse. Spomnim se, da Lev v vrtcu nima škornjev.
»Super!« od nemoči zgolj utrujeno izdihnem.
Z Levom v roki in Mineo v drugi hitim po stopnicah. Iz omare potegnem dve nogavici podobne barve in že zdrvim proti avtu. Ko se premočeni vsedemo vanj, opazim, da je tank prazen.
»Krasno,« jezno siknem.
V prsih me stisne. Do osmih bi morala biti v Ljubljani. Na cesti zagotovo vse stoji. Najprej vrtec. Nato šola.
Pred vrtcem me vzgojiteljica ustavi.
»Gospa Resman, morali bi se pogovoriti. Lev ima težave z …«
Postane mi slabo. Vid se mi rahlo zoži.
»Razumem,« poskušam biti vljudna. »Trenutno res ne morem, zamujam v službo,« nerodno pristavim in že me ni.
Ko pridem v podjetje, moram takoj v pisarno. Vodja ne obeta prijetnega pogovora. Sedim za mizo in poslušam o tem, kako zamujam in da tako ne gre več. Pogodbe mi ne bodo podaljšali.
Ne vem, kaj naj rečem. Usta imam suha. Srce mi razbija. V želodcu me stisne. Nog skoraj ne čutim.
Šele nekaj trenutkov zatem dojamem besede: odpuščena sem.
Osupla obsedim.
»Samo pojdi, preden te oblijejo solze,« si rečem.
Nekako mi uspe priti do stranišča, kjer se sesedem na mrzle ploščice in glasno zahlipam. Počutim se nemočno. Krhko. Vseeno mi je za morebitno umazanijo pod mano. V glavi mi odmeva le še:
»Zakaj mi nič ni naklonjeno? Zakaj se mora to dogajati ravno meni? Zakaj se moram ves čas boriti?«
Srh me spreleti, ko se zavem, da moram plačati varščino za najem stanovanja, popravilo avta in šolo v naravi.
Lahko se za trenutek ustavite. Usmerite pozornost v svoje telo. Globoko vdihnite.
In počasi izdihnite.
Zgodba matere je izmišljena. Občutki niso. Dan za dnem se za zaprtimi vrati odvijajo podobne zgodbe. Zgodbe ljudi, ki so se naučili preživeti tudi takrat, ko je bilo preveč. Ko ni bilo izbire. Le potreba, da zdržijo.
Včasih misli utihnejo. Telo pa še vedno govori. Ga slišite?
Ko besede utihnejo, telo pogosto spregovori. Pove tisto, česar sami še ne zmoremo ubesediti. Napetost. Nemir. Utrujenost. Tesnoba. Morda vas ne želi prestrašiti. Morda si le želi biti slišano.
»Me slišiš, ko ne govorim?«
Telo pogosto spregovori tam, kjer besede predolgo niso bile slišane.
Anksioznost – ko telo ne najde miru:
Anksioznost se lahko pojavi nenadoma.
Lahko pa se naseli počasi.
Tiho.Skoraj neopazno.
V utrip vsakdana.V telo.V napetost, ki ne popusti.
Nekaj v nas ostaja ves čas v pripravljenosti.
Kot da čaka.Na nevarnost.Na znak.Na nekaj, kar se še ni zgodilo.
Kaj je anksioznost
Anksioznost pogosto občutimo kot tesnobo, telesno napetost ali pretirano zaskrbljenost. Lahko se pojavi kot odziv na stres, negotovost ali občutek ogroženosti. V določeni meri je takšen odziv normalen — telo nas želi zaščititi. Težava nastane, ko stanje pripravljenosti ne popusti in telo ostaja na preži tudi takrat, ko neposredne nevarnosti ni več.
Kako se anksioznost izraža
Anksioznost se pri vsakem posamezniku izraža nekoliko drugače.
Na telesni ravni se lahko pojavi kot:
- hitro, plitvo dihanje
- pospešeno bitje srca
- napetost ali tesnoba v prsih


