Okno s pogledom na gozd

Ko se dotakne tesnoba, telo tiho spregovori

Besedilo obravnava izkušnjo anksioznosti. Če med branjem občutite nelagodje, se lahko za trenutek ustavite. Usmerite pozornost v prostor okoli sebe. V svoj dih. In se počasi vrnite k sebi.

Komaj sem zaspala, že me prebudi zoprn zvok alarma. Obupana se zavem, da je ura 6.15, kar pomeni, da smo zaspali. V prsih me stisne, ker se je dan začel v še večjem tempu kot ponavadi.

Utrujena se odvlečem do kopalnice. Otroka, Lev (2) in Minea (8), še spita. Za trenutek jima zavidam brezskrben izraz na obrazu. Toda ne traja dolgo.

»Zbudita se!«, skoraj zabrundam. Rahlo ju stresem.

»Zamujamo, mudi se!«

Za dve sekundi odpreta oči, se skremžita in jih ponovno zapreta.

Na hitro se uredim. Umijem obraz. Ličenje izpustim. Pristavim vodo za kavo, ki jo kasneje, med oblačenjem otrok, že skoraj hladno zlijem vase. Obliva me vročina. Mrzlično iščem najlonke. V tretjem poskusu mi uspe najti ene, ki jih lahko potegnem čez stegna, ne da bi se strgale.

Ko stopimo iz bloka, lije kot iz škafa. Otroka se navdušeno zapodita proti prvi luži.

»Ne, Minea!« izmučeno kriknem.

Seveda je prepozno. Lev ima že mokre superge. Občutek imam, da se svet zgrinja name. Celo noč sem bedela. Premlevala sem, kako bom »zvozila« mesec. Sama sem. Za vse. Spomnim se, da Lev v vrtcu nima škornjev.

»Super!« od nemoči zgolj utrujeno izdihnem.

Z Levom v roki in Mineo v drugi hitim po stopnicah. Iz omare potegnem dve nogavici podobne barve in že zdrvim proti avtu. Ko se premočeni vsedemo vanj, opazim, da je tank prazen.

»Krasno,« jezno siknem.

V prsih me stisne. Do osmih bi morala biti v Ljubljani. Na cesti zagotovo vse stoji. Najprej vrtec. Nato šola.

Pred vrtcem me vzgojiteljica ustavi.

»Gospa Resman, morali bi se pogovoriti. Lev ima težave z …«

Postane mi slabo. Vid se mi rahlo zoži.

»Razumem,« poskušam biti vljudna. »Trenutno res ne morem, zamujam v službo,« nerodno pristavim in že me ni.

Ko pridem v podjetje, moram takoj v pisarno. Vodja ne obeta prijetnega pogovora. Sedim za mizo in poslušam o tem, kako zamujam in da tako ne gre več. Pogodbe mi ne bodo podaljšali.

Ne vem, kaj naj rečem. Usta imam suha. Srce mi razbija. V želodcu me stisne. Nog skoraj ne čutim.

Šele nekaj trenutkov zatem dojamem besede: odpuščena sem.

Osupla obsedim.

»Samo pojdi, preden te oblijejo solze,« si rečem.

Nekako mi uspe priti do stranišča, kjer se sesedem na mrzle ploščice in glasno zahlipam. Počutim se nemočno. Krhko. Vseeno mi je za morebitno umazanijo pod mano. V glavi mi odmeva le še:

»Zakaj mi nič ni naklonjeno? Zakaj se mora to dogajati ravno meni? Zakaj se moram ves čas boriti?«

Srh me spreleti, ko se zavem, da moram plačati varščino za najem stanovanja, popravilo avta in šolo v naravi.


Lahko se za trenutek ustavite. Usmerite pozornost v svoje telo. Globoko vdihnite.

In počasi izdihnite.

Zgodba matere je izmišljena. Občutki niso. Dan za dnem se za zaprtimi vrati odvijajo podobne zgodbe. Zgodbe ljudi, ki so se naučili preživeti tudi takrat, ko je bilo preveč. Ko ni bilo izbire. Le potreba, da zdržijo.

Včasih misli utihnejo. Telo pa še vedno govori. Ga slišite?

Ko besede utihnejo, telo pogosto spregovori. Pove tisto, česar sami še ne zmoremo ubesediti. Napetost. Nemir. Utrujenost. Tesnoba. Morda vas ne želi prestrašiti. Morda si le želi biti slišano.

»Me slišiš, ko ne govorim?«

Telo pogosto spregovori tam, kjer besede predolgo niso bile slišane.

Anksioznost – ko telo ne najde miru:

Anksioznost se lahko pojavi nenadoma.

Lahko pa se naseli počasi.

Tiho.Skoraj neopazno.

V utrip vsakdana.V telo.V napetost, ki ne popusti.

Nekaj v nas ostaja ves čas v pripravljenosti.

Kot da čaka.Na nevarnost.Na znak.Na nekaj, kar se še ni zgodilo.

Kaj je anksioznost

Anksioznost pogosto občutimo kot tesnobo, telesno napetost ali pretirano zaskrbljenost. Lahko se pojavi kot odziv na stres, negotovost ali občutek ogroženosti. V določeni meri je takšen odziv normalen — telo nas želi zaščititi. Težava nastane, ko stanje pripravljenosti ne popusti in telo ostaja na preži tudi takrat, ko neposredne nevarnosti ni več.

Kako se anksioznost izraža

Anksioznost se pri vsakem posamezniku izraža nekoliko drugače.

Na telesni ravni se lahko pojavi kot:

  • hitro, plitvo dihanje
  • pospešeno bitje srca
  • napetost ali tesnoba v prsih
Svetla stena z mehkimi sencami listov
  • potenje
  • mišična napetost
  • želodčne in prebavne težave
  • slabost ali omotica
  • težave s spanjem
  • utrujenost

Na čustveni ravni se pogosto izraža kot:

  • vztrajna zaskrbljenost
  • strah in notranji nemir
  • občutek preobremenjenosti
  • razdražljivost
  • težave pri sproščanju
  • miselna megla

Ti odzivi niso znak šibkosti. So posledica živčnega sistema, ki je predolgo ostal v stanju pripravljenosti.

Kdaj se anksioznost pojavi

  • pred pomembnimi dogodki ali odločitvami
  • v socialnih situacijah
  • pri pričakovanjih in perfekcionizmu
  • ob spremembah in negotovosti
  • ponoči ali ob pretiranem razmišljanju

Na razvoj anksioznosti lahko vplivajo različne življenjske okoliščine, kot so izguba službe, finančna negotovost, pritiski na delovnem mestu, ločitev, selitev, težave v odnosih ali izguba bližnjega. Pogosto jo spremljata občutek negotovosti in izguba občutka varnosti.

Pomembno vlogo imajo tudi osebnostne značilnosti, kot sta perfekcionizem in visoka pričakovanja do sebe. Prispevajo lahko tudi pretekle izkušnje, kot so travmatični dogodki, dolgotrajen stres ali pomanjkanje varnih in podpornih odnosov.

Anksioznost in svet okoli nas

Anksioznost ne nastaja v praznem prostoru. Oblikujejo jo naši odnosi, okolje in družba, v kateri živimo.

Družba, ki poveličuje uspeh, hitrost in nenehno doseganje ciljev, lahko okrepi občutek, da nikoli nismo dovolj. Ko se temu pridružijo osebne življenjske izkušnje, se telo lahko nauči ostajati na preži tudi takrat, ko neposredne nevarnosti ni več.

Tudi okolje, v katerem živimo, pomembno vpliva na naše doživljanje. Vrednote, ki jih živimo kot skupnost, pričakovanja glede uspeha, odzivi na neuspeh, tempo vsakdana in predstava o tem, kaj pomeni biti »dovolj«, vplivajo na način, kako doživljamo sebe in svet okoli nas. Dolgotrajna izpostavljenost takšnim pritiskom lahko prispeva k občutku notranje napetosti in negotovosti.

Zato anksioznost običajno ni posledica enega samega vzroka, temveč prepleta osebnih izkušenj, odnosov in življenjskih okoliščin.

Anksioznost v duhu časa

Anksioznost ni le notranji proces posameznika. Vedno je umeščena tudi v družbeni kontekst. Način, kako je družba organizirana, predstavlja pomemben dejavnik občutka varnosti, podpore in porazdelitve odgovornosti.

V številnih sodobnih družbah sta samostojnost in individualna odgovornost močno poudarjeni. Zato veliko bremen pogosto ostane na posamezniku ali ožji družini. Skrb za otroke, finančna varnost in vsakodnevne obremenitve pogosto potekajo brez širše podpore.

Dolgotrajna izpostavljenost takšnim okoliščinam lahko poveča občutek osamljenosti, notranje napetosti in negotovosti. Anksioznost zato pogosto ni znak šibkosti, temveč razumljiv odziv telesa na dolgotrajno preobremenjenost in občutek, da moramo vse nositi sami.

Razumevanje vpliva družbe odpira prostor za bolj sočuten pogled nase. Anksioznost ni le nekaj, kar se dogaja v posamezniku, temveč tudi odziv na način življenja in okoliščine časa, v katerem živimo.

Kako si lahko pomagamo pri anksioznosti

Anksioznost je pogosto znak, da je telo predolgo nosilo več, kot je treba premagati ali utišati. Morda lahko za trenutek prisluhnete sebi in povedati.

V pomoč so lahko:

  • čuječnost
  • dihalne vaje
  • sočutje do sebe
  • sprehodi v naravi
  • sprostitvene tehnike
  • zmanjšanje pretiranih pričakovanj
  • psihoterapija

Vsak trenutek umiritve je pomemben.

Namen besedila je, da vas nežno pospremi skozi temo anksioznosti, ne more pa nadomestiti psihoterapije ali druge strokovne pomoči. Če začutite, da vas je besedilo preplavilo ali pustilo same v doživljanju, poiščite podporo usposobljene strokovne osebe

Psihoterapevtski prostor

Anksioznost je govorica telesa, ki predolgo ni bila slišana.

V psihoterapevtskem procesu ji prisluhnemo počasi.

S telesom. Z odnosom. Z občutenjem.

Ko je stiska slišana, se lahko začne mehčati. Postopoma.

V odnosu, kjer telo začuti, da je varno.

Luènne — prostor, kjer se lahko naslonite in zadihate.