Sprememba se lahko začne tiho.

O meni

Ste vaša zgodba. Vaši odnosi. Vaše izkušnje. Vaši občutki, misli in želje.

Človeka razumem v njegovi večplastnosti. V psihoterapiji soustvarjamo prostor, kjer raziskujemo odtenke sebe – tudi tiste, ki jih je včasih težko prepoznati, začutiti ali ubesediti.

Sem Urša Zagmajster, specializantka integrativne psihoterapije ter ustanoviteljica in ustvarjalka psihoterapevtskega prostora Luènne.

Zadovoljstvo najdem v srčni bližini, drobnih radostih vsakdana in nežni prisotnosti.

Ponoči se spogledujem z utrinki, zjutraj s skodelico kave.

Mesečina in tišina, noč in mir me vedno znova vračajo k čudenju.

V terapevtski proces prinašam občutljivost za stik in uglašenost.

Po študiju na Filozofski fakulteti me je zanimanje za notranji svet posameznika vodilo v študij psihoterapevtske propedevtike in nato k specializaciji iz integrativne psihoterapije na Inštitutu IPSA.

Izkušnje sem pridobivala pri delu z ljudmi v različnih življenjskih okoliščinah — pri Zvezi prijateljev mladine, na Društvu Zaupni telefon Samarijan, v okviru psihiatrične prakse na kliniki Sonart v Ljubljani ter pri strokovnem delu na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kjer izvajam specialistične obravnave v okviru poglobljenega kariernega svetovanja ter delam z dolgotrajno brezposelnimi osebami. Zadnja tri leta delujem tudi v zasebni psihoterapevtski praksi.

Moje delo poteka ob redni superviziji in stalnem strokovnem razvoju. Sem članica Zveze psihoterapevtov Slovenije — SiNTA. Pri svojem delu sledim etičnemu kodeksu psihoterapevtske stroke ter skrbim za zaupnost in občutek varnosti v procesu.

V terapevtskem odnosu sem tukaj z vami. Včasih z besedami. Včasih v tišini.

Urša Zagmajster

Specializantka integrativne psihoterapije

Podpis Urše Zagmajster

Moja zgodba

Prehajam med različnimi podobami sebe. Iščem se, medtem ko počasi puščam dele sebe za seboj.

Kar ostane sem jaz.

Nisem bila vedno nežna do sebe. Preveč sem razmišljala, predolgo vztrajala. A skozi vse svoje različice sem iskala resnico. Pogosto ne mimo svoje bolečine.

Nekateri ljudje so prišli. Mnogi so odšli. Ne čakam jih. Jasnosti ne iščem, kjer je ni. Morda je bila njihova dragocenost prav v tem, da niso trajali.

Ne ostajam tam, kjer se moram za bližino nenehno truditi. Ne pojasnjujem sebe. Ne silim v zaključke.

Del mene je odšel. Ostal je v ljudeh, krajih in časih, ki jih ni več.

Nekje med tem, kar je odšlo, in tem, kar je ostalo, se prepleteta lepota in melanholija — skoraj otipljiv občutek minljivosti.

Moja zgodba morda nikoli ni bila o tem, da bi našla sebe. Mogoče je bila o tem, da bi se nehala izgubljati.

Pripeljala me je sem. Ne v popolno življenje. Ampak dovolj moje.

Ime Luènne

Ime Luènne združuje latinsko besedo lumen (svetloba) in luno – simbol miru, cikličnosti ter notranje preobrazbe.

Navdihnjeno s svetlobo mesečine — z njenim tihim odsevom, stkanim iz mehkobe noči.

Vedno je tam. Tiha, prisotna — kot luna.

Prefinjeno. Tankočutno.

Luènne nosi mehkobo odnosa, v katerem ni treba ničesar dokazovati.

„Čutila sem, da sem videna, tudi ko nisem našla besed."
(Anonimno)

Prostor za globoko čuteče

Luènne.

Mehkoba. Prisotnost. Nežnost.

„Kaj se ti je zgodilo?"

Kaj se mi je zgodilo? Ljubila sem in izgubila. Dajala sem in ostala prazna. Zaupala sem in bila ranjena.

Nosim težo vsega, česar nikoli nisem povedala, vsega, česar nikoli nisem dobila nazaj. Skozi življenje hodim s srcem, ki bije tišje in dušo, ki je nekoliko težja.

Še vedno sem tukaj, ampak nisem več ista. Življenje je nekje na poti odneslo delčke mene, ki so za vedno ostali nekje v preteklosti.

Različica mene, ki se je spominjaš, ne obstaja več. Želim si le, da bi me poznal, preden me je spremenil svet.

Luènne